Male hidroelektrarne so edini alternativni vir električne energije, ki ima opazen delež v slovenski elektroenergetski preskrbi. Slovenija ima še vedno precej možnosti za gradnjo novih MHE in za povečanje instalacij obstoječih, kljub temu pa se zelo malo gradi. Glavni razlogi so v slabi ekonomiki, nerešenih lastniških razmerjih in mnogokrat nerazumni okoljski zaščiti.
Male hidroelektrarne so tehnično kulturno-zgodovinski zaklad Slovenije. Elektrarne, kot so HE Majdič (1892, 1924), HE Škofja Loka (1894, 1919 ) in HE Kokra (1898) in mnoge druge so dale prve kilowate električne moči, ki so omogočili začetek elektrifikacije v Sloveniji in s tem pričetek nove dobe, ki je bistveno izboljšala kvaliteto življenja vseh ljudi. MHE so v tedanjih časih tudi omogočile razcvet takratne slovenske industrije, ki je v konkurenci z zahodnoevropskimi podjetji bila primorana slediti stanju moderne tehnike.
Male hidroelektrarne so danes edini alternativni vir električne energije, ki ima opazen delež v slovenski elektroenergetski preskrbi. Slovenija je obvezana delež obnovljivih virov električne energije povečati na 20%, kar je zelo težko dosegljiv cilj. Na področju MHE imamo še vedno precej možnosti za gradnjo novih objektov in za povečanje instalacij obstoječih, kljub temu pa se zelo malo gradi. Glavni razlogi so v slabi ekonomiki, nerešenih lastniških razmerjih in mnogokrat nerazumni okoljski zaščiti, ki preprečuje podeljevanje koncesij. Umestitev MHE v prostor tako postane interdisciplinarni problem, pri katerem tehnična ugodnost rešitev ne igra glavne vloge.
Ekonomika je odločilnega pomena pri odločitvi o gradnji MHE. Pogojena je s tehničnimi pogoji gradnje, ki določajo višino investicije in s predvideno letno proizvodnjo električne energije ter letnimi stroški obratovanja. Tako stroški kot proizvodnja so ponovno najbolj odvisni od tehničnih rešitev, ter od naravnih danosti lokacije. Problematika ekonomike MHE je v dejstvu da gre za energetski objekt, ki ima predvideno dolgo življenjsko dobo. Največji delež investicije običajno predstavljajo gradbena dela in konstrukcije (cca 60-80%). Ta del investicije ima življenjsko dobo 50 do 100 ali celo več let! Moderno investicijsko odločanje zahteva rok vračanja investicije nekje v 7 letih, največ v 10 letih. Pri MHE to pomeni, da se mora Investicija poplačati v prvih 15% življenjske dobe, kar je zelo težka zahteva. Izračunavanje različnih kriterijev kot so NSV, IRR, vračilna doba investicije ..., je za MHE zelo problematično, saj je nemogoče predvideti kakšne bodo cene električne energije že čez nekaj let, kaj šele čez 30 ali čez 50 let. Zaradi tega so vsi ti kriteriji pogojno uporabni, saj je njihov rezultat popolnoma odvisen od ocene, kako se bo gibala cena električne energije. Kljub temu dajo ti kriteriji neko približno oceno donosnosti vsaj pri današnjih cenah električne energije.
Gradnja malih hidroelektrarn je danes smiselna na lokacijah, ki omogočajo vodni padec najmanj 4 metre. Gradnja MHE na nižjih padcih je pri današnjih cenah električne energije ekonomsko vprašljiva. S stališča upravljanja MHE se je v dosedanji praksi izkazalo, da so daleč najugodnejše instalacije na visokih padcih z nizkimi pretoki. To so instalacije s tlačnimi cevovodi in Peltonovimi turbinami, ki zagotavljajo visok izkoristek tudi v območju nizkih in srednjih pretokov, kakršni so na voljo večino časa. Prednost takih MHE je tudi v lažjem obvladovanju vode in pojavov povezanih z vodo, saj imamo opraviti z majhnimi pretoki.
Eden od odločilnih vhodnih parametrov za izračune donosnosti je predvidena letna proizvodnja električne energije na katero pa poleg naravnih danosti in tehničnih rešitev močno vpliva tudi višina ekološko sprejemljivega pretoka (Qes), ki ga je potrebno spuščati po strugi mimo elektrarne, za ohranjanje vodnega in obvodnega življenja. Žal pomeni Qes veliko žrtev zlasti za visokotlačne MHE, saj imamo tam vedno opraviti z relativno dolgimi tlačnimi cevovodi in umikom vode iz struge. Posledično država določi relativno visoke Qes, ki investicijo lahko postavijo na glavo.
Naravno ohranjeno okolje je ena od glavnih družbenih vrednot, ki omogoča življenje, zato je z okoljem potrebno skrbno ravnati in ga zaščititi.
Največje ogrožanje okolja danes predstavlja globalno segrevanje ozračja, ki je posledica trošenja fosilnih goriv za zagotavljanje energetskih potreb civilizacije.
Alternativa fosilnim gorivom so OVE ter jedrska energija. Jedrska energija je okoljsko zelo obremenjujoča zaradi emisij radioaktivnega sevanja ter zaradi energetsko zahtevne priprave goriva. Ocena je da se 30-40% proizvedene energije že predhodno potroši v obliki fosilnih goriv v fazi proizvodnje goriva za jedrske elektrarne. Veliko upanje na področju jedrske energije predstavlja fuzija, ki pa po današnjih predvidevanjih ne bo na voljo vsaj še 50 let.
OVE so tako danes edini ekološko sprejemljiv vir energije. V Sloveniji imamo mnogo hidroelektrarn, ki jih umeščamo med OVE. V bistvu so hidroelektrarne edini vir izmed OVE, ki ima pomemben delež pri slovenski energetski bilanci. Male HE pri tem proizvedejo 3,2% vse električne energije, ki se porabi v Sloveniji (Statistični urad RS za leto 2006). Vse male hidroelektrarne na Gorenjskem proizvedejo toliko električne energije kot NEK v 14 dnevih obratovanja! (EMHEgor=cca 115 MIO kWh, ENEK,14= 14 * 24 * 350 MW = 117,6 MIO kWh). MHE v Sloveniji torej proizvedejo majhen, a vendar opazen in pomemben delež električne energije.
Imamo dovolj možnosti in lokacij za povečanje obstoječih MHE in za gradnjo novih. Glavni razlog, da se MHE v Sloveniji skoraj ne gradi več pa je VAROVANJE OKOLJA!!!
Situacija je absurdna: edini pomemben alternativni ekološko sprejemljiv vir energije se ne povečuje zaradi ekologije !?!?
Gradnja HE namreč vnaša precejšnje spremembe v rečni vodni režim. Voda se z zajezitvami umirja, pri visokotlačnih HE gre glavnina vode po cevovodu, po strugi pa teče le Qes.
Okoljska zaščita je pri nas zelo močna. Z uvedbo območij NATURA 2000, ki zajema skoraj vse slovensko naravno ohranjeno okolje, se je zaščita še mnogo povečala. Vsa območja vodnega sveta s potoki in rekami so pod različnimi vodovarstvenimi in okoljevarstvenimi zaščitami.
Kljub temu, da je v Sloveniji še precej lokacij, kjer je možna gradnja MHE, pa lokacij, kjer gradnjo dopušča okoljska zaščita praktično ni več, oziroma so to lokacije, kjer je možno doseči le majhen padec, ki pa ne zagotavlja ekonomske upravičenosti investicije.
Čim je območje vključeno pod naravovarstveno zaščito, je v postopke pridobivanja koncesije in gradbenega dovoljenja vključen ZVN, ki svojo presojo pogosto izvede zelo pragmatično in enostransko - naravovarstvena zaščita zahteva težnjo k ohranitvi naravnega okolja, kakršna koli gradnja pomeni degradacijo stopnje naravnosti okolja in zato ni sprejemljiva - mnenje negativno, če zato obstaja najmanjši razlog.
Za izkoriščanje energetskega potenciala vodotoka je v Sloveniji potrebno pridobiti državno koncesijo. V fazi pridobivanja koncesije država izvede tehnično presojo, ki zajema tri glavna mnenja:
Vse tri navedene institucije izdelajo svoje mnenje enostransko, s stališča njihove stroke, zoper njihovo mnenje ni možna pritožba!
MOP prevzame zaključeno tehnično presojo in se na njeni podlagi odloči, ali bo nadaljeval s procesom za dodelitev koncesije ali ne. Velja kriterij, da ne sme biti niti enega negativnega mnenja za nadaljevanje postopka.
V postopku podeljevanja koncesije torej nikjer ni upoštevan pozitivni okoljski učinek MHE. MOP ne postavi na eno stran tehtnice milijone ton SO2 in CO2, ki jih zaradi gradnje MHE ne bo potrebno spustiti v ozračje, na drugo stran pa morebitne negativne vplive MHE na okolje, ki so vedno povsem lokalnega pomena. Pri odločitvi je pomemben samo lokalni vidik varstva narave na globalnega se pa pozablja. Pomembno je ali bo na določenem odseku potoka še možna vzreja ribjih mladic za vlaganje v struge, ter za gojitev in prodajo, ni pa pomembno kako pozitiven učinek okolju bo pomenil prihranek izpustov v ozračje. Lahko je negativni vpliv gradnje MHE na neko stvar tako majhen, da je komaj zaznaven, vendar zadošča za negativno mnenje, ki je pri koncesiji odločilnega pomena!
Zaradi omenjenega načina presoje pri podeljevanju koncesij, v praksi skoraj ni več možno pridobiti koncesije za gradnjo visokotlačne MHE na slovenskem ozemlju.
Slovenija se je v okviru Evropske Unije zavezala izvesti povečanje obnovljivih virov na 20 %. Z današnjim načinom presoje pri podeljevanju koncesij tega kriterija ne more nikoli izpolniti.
Trendi kažejo na to, da se bo vedno več govorilo o spremembah obstoječih koncesij za morebitne dograditve ali povečanja obstoječih MHE, vedno manj pa bo gradnje novih objektov, saj država ne podeljuje za to potrebnih koncesij.
V pobudi za pridobitev koncesije za novo MHE je že potrebno priložiti dokazilo o pravici graditi, to je dokazilo lastniške pravice ali ustrezne druge zemljiške pogodbe (Kontradiktorno). Nakup zemljišč za gradnjo MHE je tako zelo nehvaležno opravilo, saj je potrebno opraviti mnogo aktivnosti za ureditev pogodb, nazadnje pa država ne podeli koncesije in je vse delo zaman.
Strojnico hidroelektrarne se gradi na vodnem ali obvodnem svetu, ki je pogosto v lasti države. Vodnega sveta država ne prodaja, zato je skoraj nujno potrebno objekt strojnice odmakniti od same struge, kar pa je tehnično gledano povsem napačno, saj za to potrebujemo dolge iztočne kanale, ki samo podražijo gradnjo in zaradi hidravličnih izgub manjšajo izkoristek elektrarne.
Lokacije zajetja, izpusta in strojnice se najprej izbere po tehnični plati, tam kjer so za to najboljše naravne in prostorske danosti. Težava nastane, ker je potrebno za gradnjo na teh lokacijah imeti gradbene (zazidljive) parcele, ki pa to niso. Zakon o vodah sicer dovoljuje gradnjo zajemnih in iztočnih objektov na vodnem svetu, same strojnice, kot zgradbe pa naj bi bile izvzete.
Ko gradimo hišo ali poljuben gospodarski objekt najprej iščemo ustrezno zazidljivo zemljišče in nato pristopimo k postopkom za pridobitev ustreznih dovoljenj. Pri gradnji MHE je situacija drugačna. MHE ne more stati na sredi polja ali na vrhi hriba, kjer ni vode. Zemljišče je natanko tam, kjer so zato ugodne naravne danosti. To zemljišče pa največkrat ni zazidljivo.
Zemljišče strojnice je zato potrebno vključiti v občinskih prostorskih planih v zazidalne načrte oz. v predlagane spremembe prostorskih planov. Potem pa lahko samo čakamo, kdaj bo novi prostorski plan sprejet, saj pridobitev gradbenega dovoljenja do takrat ni mogoča. Tudi občina tako postane eden od organov, ki morajo nujno podpreti gradnjo MHE, če naj do nje sploh pride. Če občina ne ugodi našim prošnjam po zazidalni parceli, potem gradnja ni možna.
MHE v Sloveniji so v glavnem precej slabe v smislu izkoristkov ali optimalnosti instalacije glede na pogoje lokacije. Zelo malo je takih MHE za katere se lahko reče, da so vsi objekti projektirani in planirani optimalno, ter da so tudi vgrajene naprave take, da omogočajo najboljše možne izkoristke pri pretvorbi bruto vodosilne energije v električno. Moja ocena je, da je možno z vlaganji v obstoječe Slovenske MHE proizvodnjo povečati vsaj za 25%.
Povečanje proizvodnje je možno zlasti na naslednjih področjih:
Ukrepi povečanja moči in proizvodnje so v glavnem povezani s postopki spreminjanja obstoječih koncesij in z velikimi investicijskimi vlaganji.
Sprememba koncesije zahteva popolnoma enak postopek kot pridobitev nove koncesije. V postopek presoje so vključene vse institucije, tako kot če bi šlo za novo koncesijo. Zato nastane vsaka sprememba koncesije velik problem, ki zahteva ogromno aktivnosti s strani pobudnika, verjetnost ugodne rešitve pobude za spremembo pa je zaradi načina presoje precej majhna.
Država bi morala biti vsaj v presoji pobud za spremembe obstoječih koncesij bolj naklonjena MHE, če že ne dopušča gradenj novih objektov.
Ekonomska upravičenost investicij v posodobitve se pogosto izkaže za slabo, še zlasti če računamo za prihodek od investicije samo delež povečanja proizvodnje in ne celotno proizvodnjo po posodobitvi. To je tudi razlog, da je dostikrat zelo težko ali celo nemogoče popravljati morebitne napake (projektantske…), ki so bile storjene ob novogradnji MHE.
Za rešitev investicijske težave bi morala država za zgled vzeti sosednjo Italijo, ki je razpisala neprofitne dolgoročne kredite za investicije v posodobitev MHE s pogojem da mora posodobitev prinesti najmanj 5% povečanje proizvodnje. Na ta način je bil v Italiji sprožen ogromen investicijski cikel v posodobitev MHE, ki bo pripomogel k izboljšanju energetske bilance naše sicer energetsko žejne sosede.
Vsa slovenska javnost in politika je polna pozitivnih komentarjev na temo OVE in URE. Vsi politiki podpirajo čim večjo izrabo OVE v Sloveniji. Evropska unija zahteva povečanje OVE na 20%, torej tudi EU podpira povečanje OVE.
Navkljub splošnemu odobravanju in podpiranju OVE pa akterji na področju MHE vidimo, da so državni ukrepi in naklonjenost državnih institucij nastrojeni proti povečevanju OVE, vsaj na področju MHE. Kot dokaz lahko navedemo lansko poletno nenapovedano znižanje premij za proizvodnjo EE iz MHE iz 6,75 na 5,75 SIT, ki se je zgodilo kot odlok vlade v času poletnih počitnic, ter letošnji odlok o 100% povišanju vodnega prispevka, ki ga MHE morajo plačevati. V letu 2007 je bilo zavrnjenih 34 pobud za podelitev koncesije.
Dejanja države torej kažejo na to, da želi gradnjo MHE ustaviti, ne pa jo pospešiti, kar bi bilo pričakovati glede na splošno odobravanje in podpiranje OVE. Dejanja državne uprave so torej ravno obratna od besed politikov.
Jurij Čadež
Gorenjske elektrarne, proizvodnja elektrike, d.o.o.
Stara cesta 3, 4000 Kranj
E-pošta: jurij.cadez@gorenjske-elektrarne.si
Tel.: (04) 2083 548